knjige - Štefan Titan
Štefan Titan: Božja sodba
Nova knjiga Večni postopač Štefan Titan
Tako so napisali o mojem literarnem delu v napovedi ob kulturnem prazniku:

Štefan Titan je, lahko rečemo, že izkušen pesnik in pisatelj, saj je izdal že šest samostojnih pesniških zbirk. S svojimi deli sodeluje v številnih revijah in zbornikih. Je zmagovalec občinstva na najbolj znanem pesniškem natečaju VITEZ POEZIJE. Med 156, pesniki se je uvrstil med osem najboljših finalistov po izboru piscev in pesnikov, ki ga organizira Javni sklad za kulturo Slovenija. Bil je finalist mednarodnega tekmovanja za naslov erotične pesmi 2016 in 2017. V svoji zbirki priznanj pa ima še številne diplome in priznanja. Zadnja njegova pesniška zbirka je izšla letos v januarju. Napisal je obsežen roman BOŽJA SODBA, pripoved POTOVANJE DUŠE, pripoved OBISK VERONIKE, izdal pa je tudi tri strokovne knjige iz področja zdravilstva. Prav na področju zdravilstva je znan, priznan in cenjen zdravilec in diagnostik tako v širšem slovenskem prostoru, kot tudi v tujini. V teh dneh je predal svoj rokopis navodil, kako ohranjati zdravje in kaj moramo vedeti, ko zbolimo, ki ga bo letos izdala založba Litera iz Maribora, kjer je še posebej cenjen.
Njegova dela so dokaj dobro sprejeta tako v javnosti, kot med strokovnjaki, kar ga povsem legitimno uvršča med sodobne slovenske pesnike.


Večni postopač
je peta pesniška zbirka Štefana Titana, ki v pretežni meri razvije predvsem tematiko minevanja in preobražanja sveta, ki se izrazi v dveh oblikah, na eni strani je to obujanje spomina na otroštvo in prehojeno pot, na drugi pa konkretizirane podobe življenja v poznih letih, pri katerih pride do izraza avtorjeva značilna humornost. Zanimiv delež zbirke pa so tudi pesmi o bolj skrivnostnih svetovih onstran realnosti, s katerimi se avtor veliko bolj neposredno ukvarja v drugi predstavljeni knjigi.

Božja sodba je roman o duši z imenom Samo, ki se je znašla na sodišču v posmrtnem svetu, in to še veliko po tistem, ko bi se že zdavnaj morala pojaviti na drugem svetu. Kot zli duh se je namreč maščevala vsem, ki so ji v življenju naredili krivico. Roman spremlja Samovo pripoved o njegovem življenju in v sodelovanju s sodiščem posmrtnega sveta preučuje razmerje med krivicami, storjenimi njemu, in njegovo krivdo do drugih, s čimer postane zanimiva metafora našega življenja na svetu in med ljudmi.

V pripravi je še več projektov, ki bi lahko luč sveta ugledali naslednje leto. Ena naj bi bila, spet iz področja zdravilstva in nasvetov za zdravo življenje.

Vsi, ki ste prebrali knjigo Božja sodba, vas bo zanimala knjiga Obisk Veronike. V tej knjigi se junak romana znajde v neznanem času in neznano kje. Znašel se je v trenutku svojega obstoja, v katerem se odloča, kako in kam naprej, ne glede na to, kaj ga je privedlo. In v tem prelomnem času ga obišče Veronika, mentorica, ki mu pove, kaj mu je storiti. Preko zakonov obstoja mu razkrijekako se truditi, da je mogoče najbolj polno biti. Ti zakoni niso pravilnik postopkov, zapovedi in prepovedi, ampak komunikacija duše z višjim jazom...
Štefan Titan: Obisk Verokike
odlomek iz knjige Obisk Veronike:
»Izberi si pot in način, kako jo boš prehodil.«
»Moja pot bo tvoja misel. Tvoja pot bo moje dejanje,« je na kratko odgovoril in ji pogledal naravnost v oči.
»Pravilno,« je odgovorila Veronika, »izbira je tvoja in samo tvoja. Toda držati se moraš zakona izbire, ki pravi, da odločitev ne sprejemamo z besedami in obljubami, temveč zgolj z dejanji. Kadar se boš odločal o izbiri, boš moral upoštevati višjo modrost, ki pravi: Ena izbira vodi na pot,  ki je obsijana s soncem, druga je polna zaprek   in preizkušenj, ki te učijo in krepijo. Si razumel, kaj hočem s tem povedati?« je modro vzravnano vprašala Veronika.
Le prikimal je. Ni bil prepričan, ali je res razumel. Zato je dodal: »Nimam občutka, da sem si doslej v življenju pot izbiral sam. Smer, v katero sem hodil, sem vedno čutil bolj kot usodo. Kot odločitev nekoga drugega. Kot da mi pot določa usoda.«

»Razumem te,« mu je odvrnila Veronika in dodala: »Večino odločitev nam narekuje nezavedna modrost. Naša notranja sila ali vedež. Ima veliko več informacij, kot si lahko misliš in jih lahko zbere tvoj um. Zato se ti dogaja, da v svoj obstoj nevede privabiš ljudi, ki te največ naučijo. Ali pa na plano zvabiš doživetja, ki si jih zavestno ne želiš, pa so kljub temu tu v tvoje dobro in ti pomagajo, da se lažje in hitreje učiš. Vse, kar lahko kdorkoli stori, je to, da sprejme najboljše možne odločitve, ki jih ima na voljo. Ne glede na okoliščine. Zato bo za tvoj nadaljni obstoj, ne glede na to, kar se bo zgodilo, najbolje, da se odločiš za ljubezen, služenje in povezanost. Toda, ne glede na to, kaj ti bo prinesel, boš moral izbrati tako, kot se boš odzval in čutil v sebi. Usodi, ki si jo omenil, se lahko upiraš, lahko si nad njo ogorčen ali pa se z njo soočiš, jo sprejmeš in se predaš njeni modrosti.«
»Kaj misliš, kaj bi bilo, če bi se soočil z usodo?« je brez razmisleka izustil.
Veronika mu ni takoj odgovorila. Nekaj časa ga je opazovala in ko je opazila njegov notranji odziv na vprašanje, ki ga je zastavil toliko sam sebi kot njej, spregovorila:
»Videti si zaskrbljen, zato naj ti najprej razkrijem zakon sedanjosti, dejstvo, da je samo zdaj edini vedno primeren čas. Čas se razteza med preteklostjo in prihodnostjo, ki pa  objektivno ne obstajata. Čas je dogovor misli in uma. Zato  se ne obremenjuj s časom, ampak imej v mislih le zdaj, ta hip. Čas je kot film tvoje preteklosti, tvojega obstoja. Čas pozna samo človek. Edini resnični čas pa je samo sedanjost, zdaj. Preteklost in prihodnost sta vmesna člena. To pomeni, da je film, v katerem nastopaš, sestavljen iz ločenih posnetkov. Na vsakem posnetku, če ga gledaš zdaj ali v prihodnosti, boš ugotovil,     obstajaš le

v sedanjosti. Si v tem trenutku. V svoj um lahko sprejmeš preteklost ali prihodnost, obstajaš pa le v sedanjosti. Zato osredotoči vse svoje misli in želje vedno le na vsak trenutek v sedanjosti. Obvladovanje časa namreč predstavlja tudi uspešno obvladovanje problemov.
Poznavanje problemov pa ne pomeni že tudi delovanja. Kadarkoli imamo kak problem, je v njem vsaj nekaj preteklega, pogosto pa se v njem zrcali tudi prihodnost. Probleme navadno ohranjamo žive v svojem sedanjem umu, v sedanjem času. Posvečamo jim svojo pozornost, jim dajemo energijo in jim dovolimo, da živijo v naših glavah. To smo se naučili od ljudi, med katerimi prebijemo večino svojega obstoja, se od njih učimo    in usposabljamo, ko opazujemo dogajanje okoli nas, ki nas obremeni s številnimi problemi, ki pa jih lahko rešujemo le sedaj, ne v preteklosti, ne v prihodnosti. Probleme nosimo v svojem umu in jim posvečamo preveč svojega dragocenega časa. Jaz jim svojega časa ne poklanjam veliko in tudi ti se lahko rešiš obremenjenosti s časom. Spomni se sedanjosti in živi izključno v njej. Sedanjost je kot časovni stroj, ki ga uporablja človek, da mu razbremeni um, ga osvobodi zaskrbljenosti in mu da nov smisel življenja.

Moja naloga mentorice je, da te pripravim na čas, ki te še čaka, te vodim skozi težave z vsem, kar  ti bom razkrila, in ti kot mati služim v največjih težavah. Zato sem tu samo sedaj. Ni me v tvoji preteklosti in ni me v tvoji prihodnosti, ko boš moral za svojo usodo skrbeti sam. Jaz sem vedno tu samo sedaj, v tem času. Ne obremenjujem se s tem, kaj bo in kaj je bilo. Živim za sedanjost. Vi, ki živite življenja ljudi, imate grdo navado obremenjenosti s časom. Vedno znova vas preganja, ker vam je razvoj vsilil idejo o času. Na svetu vladajo obup, sovraštvo, pohlep ter večni boj s časom in materialnim zadovoljstvom. Človek premalo misli na spoštovanje, razumevanje in ljubezen. Upam, da razumeš zakon sedanjosti, da ga boš lažje uporabljal v prihodnosti.«
Samo prikimal je, odgovoril pa ni ničesar.
»Čutim, da v to nisi prepričan, toda časa bo dovolj, da razmisliš.«
Štefan Titan: Božja sodba 2
Moj YouTube kanal
Štefan Titan: Ko praznimo predale življenja

KO PRAZNIMO PREDALE
ŽIVLJENJA
Obiščite nas na naši novi facebook strani
NEVIDNI

Mi postajamo nevidni,
ne obstajamo več
,
ni nas na seznamu,
smo breztelesni.

Imamo razredčene obroke,
tretje razredne vloge,
z razbrazdanimi rokami,
še stiskamo radost v pest.

Noge so težke, okorne,
ki pa nas še nosijo,
zato smo tu,
če prav smo neslišni,
nečuteči, neopazni.

Tu smo, še vidni
in kako telesni.
DEMENCA

Korak je kratek,
drsajoč
,
brez hitrosti.
Pohabljen um
beži
kam ne vemo.
Kompas je v okvari
ne kaže prave smeri,
zato hodimo
sem in tja,
čakamo na robu
pločnika
in se sprašujemo
kam?
Kje smo doma?