Na geomantskih poteh v Vipavski Dolini

Pri močnem dežju gremo na Vitovlje. Verjetno bi ta dan raje prespal na kavču, a nas čaka veliko odkritje. Na Vitovljah se po kratki potici najdejo formacija kamnov, ker se ustavimo in začutimo. Meni je bilo veliko odprtje, vsaj imam občutek, kot da bi bil čisto v enem mestu polno gajinih bitij. Čes da se naj umaknem, vsaj sem na poti. To sem tudi storil, a je vtis v meni zapustil, globo občutek, kot da bil povezan z eno vilino civilizacijo. Hodimo naprej in čaka nas cerkev Marije Vnebovzete, ki je bila uničena v času druge svetovne vojne. Ko se kot skupina približamo imam občutek, kot da nam odpre nek portal v drugi svet. Tam ostanemo in Marko deli izkušnje, ki so jih imeli, ko so ponovno zgradili cerkev…
Na Vitovljah nas še čaka kapelica sv. Lucije. Ima res čarobno energijo in takoj sem se počutil povezan s tem lepim krajem. Tam izvira zdravilna voda, namenjena zdravljenju oči, pač je kraj res poseben. Ustavimo se, začutimo in gremo naprej, vsaj nas dež počasi premaka.
Po večerji govori Marko o sporočilih. Sporočila, ki jih nam podarijo bitja Mati Gaje. Ker so sporočila iz druge sfere, se nam le redko pokažejo kot jasno sporočilo. Mnogokrat so vpletena v sanje, v kakšen občutek, v vizijo ali kaj drugega. Sporočila se lahko včasih odtegnejo našim umom. To kar ustvarja življenje, se ne more dojeti razumom pravi Marko. Sledi zgodba kmeta, ki je prosil vilina bitja za pomoč. Počasi je zmanjkalo hrane in treba bi bila dobra letina. Vilina bitja so mu torej svetovala, da naj čimprej posadi bob. A kmet je bil nesiguren, vsaj se bob posadi šele kasneje spomladi. Semena lahko zmrznejo in se tako pokvarijo. Vsekakor – kmet je sledil sporočilu in zaupal, kaj so mu bitja rekla. Sadil je in poglej, žel je ogromno bob-a. Letina je bila izredno dobra, ker je zaupal mati naravi, zaupal je nelogiki.